Nanodelci
Nanodelci so delci, katerih vsaj ena dimenzija je 1-100 nm. 1nm je milijardinka (10 - 9 m ) metra. Za ponazoritev kako majhna dimenzija je to v primerjavi z 1 m se pogosto uporablja primerjava nogometne žoge z zemljo, zato nogometno žogo najdemo tudi na nekaterih spletnih straneh, ki se ukvarjajo z nanomateriali. Čeprav se izraz nanodelci uporablja šele zadnjih nekaj let pa je njihova uporaba veliko starejša. Kitajci in Rimljani so nanodelce (morda zgolj naključno) uporabljali v keramiki. Z analizo znamenite Lycurgusove čaše (na sliki) so ugotovili, da spreminja barvo zaradi vsebnosti 40 nm velikih delcev iz zlata in srebra. Tudi saje, ki jih že desetletja uporabljajo v gumarski industriji so nanodelci. Skorajda že pozabljeni diski za shranjevanje podatkov in kasete (video in audio) so narejeni iz magnetnih nanodelcev. To so bile le posamične uporabe nanodelcev in zato se o tem ni govorilo kot o nanotehnologiji. Izraz se je začel uveljavljati po letu 1981, ko so izumili rastrski elektronski mikroskop na tunelski efekt (Scanning Tunneling Microscope, STM) in druge tehnike, s katerimi je bilo mogoče opazovati atome in nanodelce ter z njimi operirati.
Nanodelce razvrščamo glede na njihove dimenzije. Pri tem pa prihaja do pomembnih razlik. Nekateri avtorji jih razvrščajo po številu dimenzij, ki so reda velikosti nekaj nanometrov in uporabljajo izraz “nanodimenzionalen”, drugi avtorji uporabljajo bolj logičen, makroskopski pogled na delce in uporabljajo izraz “dimenzionalen” . Pri delcih, katerih vse tri dimenzije so približno enake, je vseeno ali uporabimo izraz 3-dimenzionalen ali 3-nanodimenzionalen. Nanocevke in nanožičke so 2-nanodimenzionalne oz. 1- dimenzionalne, saj je njihova dolžina neprimerno večja od širine in debeline. Ploščati nanomateriali, ki se nahajajo v obliki plošč debeline 1-2 nm ter dolžine in širine nekaj 10 ali nekaj 100 nm pa so 1-nanodimenzionalni oz. dvodimenzionalni.
Nanodelce lahko razvrščamo tudi po njihovi sestavi na kovinske (Au, Ag, Ni,…), anorganske (CdS, SiO 2, feriti, nanocevke iz MoS 2 in sorodne, glina, montmorilonit in drugi alumosilikati) in organske (saje, razplaščeni grafit, ogljikove nanocevke, fulereni, celulozna in hitinska vlakna).
Praktično vsak material lahko obstaja tudi v nanodimenzijah. Pri razbijanju delcev na nanodelce se izredno poveča njihova površina. Medtem ko je pri makrodelcih večina atomov ali molekul v jedru delca, pa so pri nanodelcih skoraj vsi atomi ali molekule na površini. Ker je s tem večina delcev postavljena v drugačno okolje imajo tudi drugačne lastnosti. Spremenijo se jim tako kemijske kot tudi mehanske, optične in magnetne lastnosti. Nekateri materiali postanejo izredno trdi, trdni, žilavi izredno se jim lahko poveča kemijska reaktivnost. Tako ima npr. nanokristalinični baker 5x večjo trdoto od običajnega, nanokroglice iz silicijevega dioksida velikost 40-100 nm pa se po trdoti uvrstijo med diamant in safir.
Nanodelce pridobivamo na različne načine. Najenostavnejši način je izkop in čiščenje naravnih nanomaterialov. To so predvsem gline, ki so sestavljene iz plastovitih mineralov (običajno silikatov), mineral halloysite pa obstaja tudi v obliki nanocevk. Drugi postopki pa so še sol-gel sinteza, uporaba plazme, kemijsko naparevanje (chemical vapour deposition (CVD)) itd.